Back

ⓘ Filozofija




                                               

Filozofija

Filozofíja je humanistična veda. Za razliko od posamičnih znanosti se ne ukvarja s posameznim izsekom stvarnosti ali z njenim posebnim vidikom, temveč tematizira človeško izkustvo kot celoto. Grška beseda φιλοσοφία je sestavljena iz besed φίλος, prijatelj in σοφία, modrost ter dobesedno pomeni ljubezen oziroma prijateljstvo do modrosti. Sicer besedo filozofija srečamo tudi v drugih pomenih: svetovni nazor zelo stanjšan pomen. teorija, ki jo razvija neki mislec npr. Kantova filozofija ali teorija, zaznamovana z neko tradicijo, filozofska smer npr. empiristična filozofija, kantovska filozofi ...

                                               

Vzhodna filozofija

Vzhodna filozofija je izraz, ki ga od 19. stoletja dalje na" Zahodu "uporabljajo za različne, zelo raznovrstne filozofije" Vzhoda ", se pravi Azije, vključno s Kitajsko, Indijo, Japonsko in drugimi azijskimi območji. Kljub splošni rabi pa izrazi kot so" filozofije Vzhoda in Zahoda "in" azijska filozofija "pripeljejo do marsikaterega nesporazuma, saj ravno to umetno združevanje raznolikih tradicij Azije vodi v zmotno prepričanje, da gre za med seboj podobne filozofske šole. Realnost je povsem drugačna, saj ima npr. indijska filozofija več skupnega z evropsko, kot s kitajsko filozofijo, da n ...

                                               

Analitična filozofija

Analitična filozofija je splošno poimenovanje, ki obsega tokove mišljenja, prevladujoče v 20. stoletju na angleškem govornem področju, in pomenijo nadaljevanje tistih tokov klasične filozofije od Sokrata in Aristotela do Humea in Kanta, ki so gledali na filozofijo kot na racionalno in spoznavno dejavnost, neločljivo od znanosti. Zgodnjo fazo razvoja analitične filozofije predstavlja logični pozitivizem. Pristop analitične filozofije je problemski in črpa iz znanstvenih raziskovanj. Metoda razpravljanja je bolj argumentativna in logična kot pa interpretacijska in historicistična. Racionalni ...

                                               

Politična filozofija

Politična filozofija je filozofska disciplina, ki preučuje temeljna vprašanja oblasti in medosebne ter medinstitucionalne odnose znotraj neke trajnejše organizirane skupnosti. Ukvarja se s kompleksom pojmov, kot so: država, pravičnost, vlada, oblike vladavine, pravo, oblast, svoboda, subjekt, pravice, institucija ipd. Skupaj z etiko jo umeščamo na področje praktične filozofije. Pojem je soroden socialni filozofiji ter filozofiji prava, saj se tematika pri vseh treh delno prekriva.

                                               

Renesančna filozofija

Za renesanso je značilno obujanje grško-rimske klasike, njene umetnosti in "filozofskih izročil". Renesančni filozofi se niso ukvarjali z versko filozofijo, ampak so svoj čas posvetili tostranskosti in človekovi posvetni problematiki. V ospredje je prišel posameznik. Filozofi so se vračali k Platonu. Akademije so preučevale izvirne izvode in so skušale Aristotelov nauk rešiti izpod naplavin cerkvenega sholastičnega umovanja. Vse filozofske šole so kritizirale sholastične razlage antičnih mislecev in sholastični formalistični neizkustveni in neživljenski način filozofiranja. Renesančna filo ...

                                               

Seznam filozofskih vsebin

Seznam filozofskih vsebin zajema vse članke, ki se nanašajo na filozofijo, filozofsko terminologijo, oziroma obravnavajo pomembne filozofske in za filozofsko ukvarjanje pomembne pojme. Osnovni namen seznama je nadzorovanje sprememb.

                                               

Aristotel

Aristótel, starogrški filozof, * 384 pr. n. št., Stagira, Trakija, † 7. marec 322 pr. n. št., Halkida, otok Evboja. Njegov učitelj je bil Platon, vendar pa je Aristotel bodisi sam utemelljil številne discipline ali bistveno vplival nanje, tako na filozofijo znanja in znanosti, logiko, biologijo, fiziko, etiko, politično teorijo in teorijo poezije. Iz njegovih idej se je razvil Aristotelizem.

                                               

Hinduizem

Hinduízem ali híndujstvo splošno velja za najstarejšo glavno svetovno religijo, ki jo še vedno izpolnjujejo in je prva izmed dharm. Značilnost hinduizma je velika raznolikost verovanj, izvajanj in svetih besedil. Religija izvira iz starodavne vedske kulture vsaj do leta 2000 pr. n. št. Hinduizem je tretja najbolj razširjena religija s približno 1.05 milijarde vernikov, od katerih jih 96 % živi na Indijski podcelini. Mogoče je duh hinduizma, ki ga ni navdihnila določena osebnost, najbolje zaobjet v vrstici iz starodavne Rigvede," najstarejšega religioznega svetega besedila na svetu. "1: San ...

                                               

Platonizem

Platonizem je iluzija razlike, iluzorno razlikovanje sofistike in filozofije, ideologije in znanosti. Platon je skušal dati precizen teoretičen status filozofiji, platonizem je originalna filozofija, Platon pa je" začetnik "filozofije, tako da je odslej vsa filozofija, ki to hoče biti, bolj ali manj platonistična. Med platoniki, Platonovimi nasledniki pri vodstvu Akademije, sta najbolj znana Spensipos in Ksenokrat, ki sta zlasti s kasnejšimi Platonovimi deli povezala mitično-religiozno tendenco. Sicer pa so se platoniki posvečali v glavnem praktično-etičnim problemom.

                                               

Antropično načelo

Antrópično načêlo je v filozofiji načelo, ki v najpreprostejši obliki določa, da mora biti vsaka veljavna teorija o Vesolju skladna s človekovim obstojem kot živim bitjem na podlagi ogljika v danem času in prostoru. Ali z drugimi besedami:" če mora nekaj veljati za nas kot ljudi, in mora obstajati, potem obstaja preprosto zaradi nas. "Poskusi uporabe tega načela pri razvoju znanstvenih razlag v kozmologiji so vodili k nekaterim zmedam in povzročili veliko prerekanje. Kritiki ga imajo za truizem.

                                               

Antropozofija

Ántropozofíja je filozofski nauk, ki prerašča v svetovni nazor. Antropozofijo je utemeljil Rudolf Steiner. Osnovna predpostavka nauka je obstoj duhovnega sveta, ki ga je mogoče dojeti z razumom in z duhovnim razvojem. V praksi je cilj razviti spoznavne metode osnovane na človekovi ustvarjalni moči, domišljiji, navdihu neodvisno od čutnih zaznav; tako pridobljena spoznanja pa so izpostavljena razumskemu preverjanju. Pri raziskavah duhovnega sveta se antropozofija prizadeva za točnost in preverljivost spoznanj, kot je to zahtevano pri naravoslovnih raziskavah. Antropozofija je temelj številn ...

                                               

Apoftegma

Apoftegme ali izreki svetih starcev so izreki, odgovori na vprašanja ali včasih kratke anekdote, ki so jih stari menihi izrekli svojim učencem. V sebi nosijo globoke sadove samotnega meniškega življenja in premišljevanja. Po navadi so jih izrekli puščavski očetje, učenci pa so jih premišljevali, dokler jih niso tudi sami v sebi dojeli. Apoftegme so se predajale po ustnem izročilu in so se zato oblikovale v različnih okoljih in različicah. V meniških skupnostih pa so se začele oblikovati tudi zapisane zbirke apoftegem, na primer v polanahoretski skupnosti v Sketis. Čeprav so apoftegme nasta ...

                                               

Aristotel/Peskovnik

Zelo znani so tudi Aristotelovi 4. vzroki. Namreč če hočemo nekaj narediti, moramo skozi vzroke. S tem je žele izpostaviti da ima vsaka stvar svoj namen. 1. Materialni vzroknpr. opeka 2. Formalni vzroknačrt hiše 3. Dejavni vzrok zidarji 4. Smotrni vzrokzakaj smo postavili hišo? Z Aristotelom se filozofija zopet premika k bogovom. Želel je priti do 1. začetka. Trdil je, da je Bog 1. gibalo zanihal svet v gibaje, vendar pa da to ni vplivalo na nadaljnje dogodke. Razmišljal je v obratni smeri, saj se mu je zdelo da pridemo do 1. vzroka s prvim gibalom oz. Bogom. Ta veliki filozof je zagovarja ...

                                               

Aristotelizem

Aristotelizem je filozofska tradicija, katere določujoči navdih leži v Aristotelovih delih. Aristotelizem najdemo najprej v peripatetični šoli, ki jo je Aristotel sam osnoval. Pozneje je uspeval pri novoplatonikih, ki so napisali mnoge komentarje k Aristotelovim spisom. Aristotelizem je igral pomembno vlogo tudi v islamskem svetu: Aristotelova dela so bila prevedena v arabščino in zgodnja islamska filozofija ima močan aristotelistični pečat. Tem filozofom gre med drugim zahvala, da so je Zahodna Evropa lahko ohranila stik z Aristotelom, saj so v določenem obdobju tam bili prisotni zgolj ne ...

                                               

Človekoljubje

Človekoljúbje ali s tujko filantropíja označuje dobrohotnost in naklonjenost, ljubezen do drugih ljudi. Sledi določenemu etično-političnemu učenju, med katerimi so tudi nekatere značilne teze kosmopolitstva, zamisli o verski strpnosti in podobno. Oseba, ki aktivno deluje skladno s to usmeritvijo, se imenuje človekoljub ali filantrop. Govora je o ljubezni do vsega človeštva ne glede na narodnostne, verske in druge omejitve. Tako razumevanje filantropije je mogoče zaslediti že v antični Grčiji. V 19. stoletju se je za filantropijo zavzel francoski filozof Augustin Cournot, ki je poudaril, da ...

                                               

Dialektika

Dialéktika) veščina razpravljanja oziroma preiskovanja bivajočega, po kateri se iz razcepa med določeno tezo, za katero se zdi, da je sprva smiselno opredeljena, preide preko spodbijanj in dokazovanja protislovij v tezi sami do novega, nadgrajenega odgovora, ki odpravlja notranja protislovja prvih dveh tez. Skozi zgodovino filozofije je dobivala različne pomenske poudarke v razponu od veščine razpravljana do ontološkega vedenja o resnici in bivajočem. Dialektika je svoj vrhunec kot vseobsegajoči svetovnozgodovinski proces dosegla s Heglovim objektivnim idealizmom ter nadaljnjo izpeljavo z ...

                                               

Énoncé

Énoncé je francoski izraz za izjavo. Mesto v enciklopediji si zasluži zaradi posebnega pomena, ki ga je besedi dal francoski filozof in sociolog Michel Foucault. Pojem énoncé - izjava - pri Foucaultu pomeni skupek besed, ki so osnovni nosilec smisla. Primerjali bi jo lahko z enostavno povedjo. Foucault je ta pojem uvedel v okviru njegovega" arheološkega "pristopa v teoriji diskurza. Diskurz je po njegovem vse, kar se o neki zadevi v neki kulturi in času lahko pove o neki zadevi; osnova za analizo diskurza pa je zbirka izjav. Arheološki pristop je zbiranje in analiza množice izjav, ki opred ...

                                               

Fikcija

Fikcija je v širšem smislu vse, kar je izmišljeno in v resničnosti ne obstaja. V ožjem smislu pa se izraz fikcija nanaša ali na fikcijo kot tekst ali pa na fiktivne entitete. S področjem fikcije v ožjem smislu se ukvarjata filozofija in literarna teorija. Nasproti fikciji je fakcija. V nasprotju s fikcijo se izključno ukvarja z dejanskimi dogodki, opisi, opazovanji itd. npr. biografije, zgodovinski zapisi.

                                               

Kulturna industrija

Kulturna industrija je pojem, ki sta prvič predstavila Theodor Adorno in Max Horkheimer v knjigi Dialektik der Aufklärung. Sprva sta Adorno in Horkheimer razmišljala o pojmu mass culture, vendar sta se nato zaradi večje jasnosti odločila za pojem kulturna industrija. Avtorja sta rokopis, ki je vključeval tudi poglavje" kulturna industrija ", prvič izdala leta 1944 pod naslovom Philosophische Fragmente, v sedaj znanem naslovu pa je knjiga prvič izšla leta 1947 v Amsterdamu. Bolj poznana je postala šele z letom 1969 glej tudi Welty, 1984. V slovenskem prevodu je knjiga Dialektik der Aufkläru ...

                                               

Logos

Logos je filozofski termin, ki ga v slovenščino najpogosteje prevajamo kot razum, um. Pogosto je uporabljen tudi v pomenu beseda, govor. Odtod pogost pomen razlaga, razlog. Beseda logos je etimološko sorodna slovenskim besedam brati in nabirati, zbirati. Dobesedno razumevanje logos a samo z navedenimi prevajalskimi rešitvami lahko omejuje mnogoznačnost in širši pomen logos a - tako v filozofski kot v vsakdanji rabi v Antični Grčiji. Problem pri definiranju je tudi izrazita samorefleksivnost logos a: vsako preiskovanje in opredelitev definiranje logos a, je že aktualizirano kot dejavnost lo ...

                                               

Mednarodna zveza za humanizem in etiko

Mednárodna zvéza za humanízem in étiko) je krovna organizacija, ki združuje organizacije naslednjih usmeritev: posvetni humanizem, ateizem, racionalizem, skepticizem, svobodomiselnost and etiko. Ustanovljena je bila leta 1952 v Amsterdamu. Združuje 117 organizacij-članic v 38 državah. Naslednji mednarodni kongres IHEU bo v Oxfordu, VB, leta 2014. Leta 2002 je generalna skupščina IHEU soglasno sprejela Amsterdamsko deklaracijo, ki določa uradno opredelitev Svetovnega Humanizma. Srečni človek je uradni znak IHEU.

                                               

Neobstoj

Neobstoj - Znanost na tem področju nima kaj povedati. Neobstoj je zunaj področja racionalnega dokazovanja in sodi na področje filozofije. gl. Friedrich Nietzsche: Tako je govoril Zaratustra. Najosnovnejša debata o neobstoju Boga poteka med laiki še danes, saj filozofi in znanstveniki niso znali dokazati neobstoja Boga. V Ezoteriki je to najvišja stopnja razvoja zavesti, ko preide materialno v duhovno. Glej Osho: Knjiga o niču. V Wikipediji to velja za povezave, ki so označene z rdečim, kar pomeni, da moramo članke o tej temi še napisati.

                                               

Philosophia perennis

Philosophia perennis je latinski izraz za "večno filozofijo" ali "pravo filozofijo", torej filozofijo, katere dognanja in načela so trajna in vsesplošno veljavna in ki pomeni skupni temelj vsem mišljenjem in verovanjem sveta. Prvi je izraz najverjetneje uporabil Agostino Steuco v knjigi De perenni philosophia libri X. Opredelil jo je kot "tiste temeljne resnice, ki veljajo med vsemi ljudstvi vseh časov in zagovarjal, da predstavlja takšno "večno filozofijo" misel klasikov sholastike. Izraz se v sodobnem diskurzu povečini uporablja v smislu, kot ga je opredelil Gottfried Wilhelm Leibniz, ki ...

                                               

Pojav

Pojáv je strokovni izraz za opazovani dogodek. Uporabljamo ga posebno, če gre za nenavadno dogajanje. V številnih jezikih uporabljajo tujko izvedeno iz grške besede φαινόμενον, množina: φαινόμενα, fenomen, ki dobesedno pomeni kar je možno videti. Izraz" pojav "se največkrat pojavlja v pridevniški povezavi. Pojem fenomen - opazovani pojav, opazovanje pa je pomemben v filozofiji znanosti. Zaradi ključne vloge" pojava "se ena izmed smeri filozofije imenuje fenomenologija. Vodilne osebnosti fenomenologije so: Hegel, Husserl, Heidegger, Merleau-Ponty in Derrida.

                                               

Sofistika

Sofistika pomeni danes namerno rabo prikritih zmot in paradoksov v argumentaciji. Sofist je tisti, ki se poslužuje neveljavnih argumentov kot sredstva prepričevanja.

                                               

Supernaloga

dodajanje novih gostov v Hilbertov veliki hotel. Thompsonova svetilka - svetilka je lahko prižgana ali ugasnjena. Njeno začetno stanje je pri t = 0. V času t = 1/2 je svetilka ugasnjena, v času t = 1/2 + 1/4 je spet prižgana in tako naprej. Ali je v času t = 1 svetilka prižgana ali ugasnjena? To je parabola na Grandijevo vrsto. Filozofska vprašanja supernalog so med drugim: ali so supernaloge fizikalno smiselne? kaj je supernaloga? Ni popolnoma jasno ali je Ahilov tek v Zenonovem paradoksu o Ahilu in želvi supernaloga. Če so supernaloge fizikalno smiselne, potem se lahko ugotovi resničnost ...

                                               

Svobodomiselnost

Svobodomíselnost je zavedno ali nezavedno filozofsko stališče, da osebno mnenje ne sme biti podvrženo avtoritetam, tradicionalnim stališčem ali dogmam. Zgodovinsko so v slovenščini uporabljali nemško sopomenko" frajgajstovstvo ";" libertinizem "ima soroden pomen, a ima lahko tudi pomen razuzdanega vedenja. Vodilo svobodomiselnosti so logika in znanstveni izsledki. Nasprotje svobodomiselnosti je tudi konformizem.

                                               

Teorija

Teoríja je zamisel ali spoznanje o nekem pojavu, ki največkrat temelji na opazovanju. V nasprotju z odkritjem ali razodetjem je teorija spoznanje, kar ni dokončno ali je celo dvomljivo. V pogovornem jeziku bi sopomenke za teorijo lahko bile: ugibanje, nepraktično razmišljanje; nasprotje resničnosti ali prakse. V naravoslovnih, tehničnih in družboslovnih vedah je prizvok nedokončnosti dobrodošel. Prav možnost, da teorijo z novimi opazovanji ovržemo, je ključna značilnost znanosti; v nasprotju z verskim pojmovanjem, ki predpostavlja vero v razodetje in učenje, brez možnosti preverjanja. Teor ...

                                               

Usoda

Usoda je ime za razumevanje dogodkov, ki naj bi jih vnaprej in brez človeškega vpliva določale božje sile ali naključja, ne pa človekova svobodna volja.

                                               

Utilitarizem

Utilitarízem je filozofski nazor, po katerem je osnova in merilo človekovega delovanja in moralnega vrednotenja korist. Utilitarizem razsvetljencev; utilitarizem in hedonizem. Utilitarizem kot etično teorijo je razvil Jeremy Bentham. Velik zagovornik utilitarizma je bil tudi njegov učenec John Stuart Mill, čeprav se je njegov koncept tega filozofskega nazora zelo razlikoval od Benthamovega. Utilitarizem slednjega je bil egoistično naravnan, medtem ko je bil Millov utilitarizem predvsem altruističen v svoji osnovi.

                                               

Vrlina

Vrlina ali krepost, je moralna odličnost osebnosti. Nanaša se na nagnjenje in sposobnost umnega delovanja v skladu z etičnimi normami. Z drugimi besedami, gre za usposobljenost za izvrševanje tistega, kar je moralno dobro in prav. Osebne vrline so značilnosti, ki se vrednotijo ​​kot spodbujanje kolektivne in individualne veličine, torej vedenja, ki kaže visoke moralne standarde. Delati, kar je prav in se izogibati, kar je narobe. Krepostim nasprotne so pregrehe oz. grešljivosti. Štiri klasične vrline v krščanstvu so zmernost, razumnost, pogum ali trdnost in pravičnost. Krščanstvo iz 1 Kr 1 ...

                                               

Zlo

Zlo je pojem, katerega najdemo že v najstarejših književnostih Sumerije in Egipta. Opisuje ga že Ep o Gilgamešu. Problem obstoja zla so opisovali tudi antični pisci, filozofi kot so Aristotel, Platon, Epikur, Sextus Empiricus, Epiktet, starokrščanski pisatelj Lactantius, Aurelius Augustinus, Benedict de Spinoza in številni filozofi. Vse tri velike svetovne monoteistične religije, krščanstvo, judovstvo in islam, poznajo pojem zla v večni borbi z dobrim. Zlo predstavljajo vedno demoni, proti njim se borijo za zmago dobrega angeli. Filozofsko je pojem zla prvi znanstveno obdelal G. W. Leibniz ...

                                               

227 Filozofija

Asteroid Filozofija obkroži Sonce v 5.6 letih. Njegova tirnica ima izsrednost 0.198, nagnjena pa je za 9.148° proti ekliptiki. Njegov premer je 87.31 km.

Hermenevtika
                                               

Hermenevtika

Hermenevtika je študijsko področje, ki se ukvarja z razumevanjem besedil. Primer so študije pomena verskih besedil. V sodobni filozofiji hermenevtika vključuje tudi tolmačenje sporočil, ki niso v besedila ampak na primer predmeti, simboli; celo zgradbe in arhitektura. Za razumevanje pomena se je potrebno vživeti v gledišče ter zgodovinski in družbeni kontekst avtorja. Tolmačenje obsega tudi vsebovane metafore, prilike in namige na predhodne vire.

                                               

Reizem

Reizem temelji na drugačnem odnosu med objektom in subjektom. Subjekt se zaveda samega sebe in objektivne stvarnosti, do predmetov pa vzpostavi estetski, nefunkcionalen odnos. Predmeti ga zanimajo kot nekaj avtonomnega, nekaj, kar ima lastno bit in lastno pravico obstoja.

                                               

Rizom (filozofija)

Rizóm je kot pojem v filozofijo iz botanike prenesel Gilles Deleuze. Pomeni splet, ki mu ne moremo določiti središčne točke. Podobno kot pri koreninskem spletu ne moremo razločiti točke začetka ne konca rasline. Vsaka točka je možen začetek ali konec. Nasprotno pa pri drevesni strukturi rastline ali običajni korenini pridemo da posameznega lista le po eni poti iz izhodišča, ki se cepi na veje in vejice. Podobno se lahko uporabi tudi botanični pojem micelij.

Strpnost
                                               

Strpnost

Toleranca je v filozofiji in družboslovju sposobnost mirnega sožitja z osebami ali skupnostmi, ki živijo po verskih, etičnih in političnih pravilih, ki so različna ali celo nasprotna od naših. V tem primeru je lastno prepričanje nominalna vrednost, pravila ostalih so dejanska vrednost. To pomeni, da morajo biti lastna prepričanja postavljena pod vprašaj prav zaradi dejanskega obstoja drugačnih ali nasprotnih teorij.